TABOR RP - Gorica

Goriški klanovci smo letos organizirali tabor na Koroškem, ki je potekal od 23. do 28. juija 2019. Izbira je padla na Koroško prav zaradi prisotnosti Slovencev na tem območju. Na splošno smo se skozi potek celotnega leta posvetili Slovencem, ki živijo zunaj meja matične države, saj smo tudi zimski potovalni tabor preživeli v Benečiji. Za letošnji tabor smo si zadali cilj, da bomo posvetili več časa programu: povabili smo nekaj gostov, ki so nam pripovedovali o stanju Slovecev na avstrijskem Koroškem in o pomenu slovenske besede. V našem krogu smo večkrat debatirali o problematikah slovenstva na našem, primorskem območju ter primerjali oba svetova.

Krenili smo v dveh ločenih skupinah: klan je svojo pot pričel v Podrožci, noviciat pa na Jesenicah in se nato napotil na Stol. Odločili smo se za ločen uvod letošnjega tabora zato, da bi noviciat doživel pohod na Stol kot izkušnjo samostojne poti. Noč so klanovci preživeli v Svečah, noviciat v koči na Stolu. Naslednji dan je noviciat svojo pot nadaljeval po goratem območju do Sel, kjer je prenočil pri slovenski družini; klan je pa najprej prisluhnil predavanju Tomana Feininga, ki jih je seznanil s stanjem koroških Slovencev, nakar se je skupina napotila do Sel, kjer je prespala. Sele so namreč ena izmed vasi Koroške, kjer je prisotnost Slovencev bila in je še vedno največja. V četrtek, 25. julija, sta se skupini združili, in sicer tako da je noviciat prestopil v klan. Po skupnem kosilu smo se nato odpravili na pot; tokrat je bil sicer naš cilj bližji. Prispeli smo k Borovniškemu jezeru in tu imeli skupni taborni ogenj, kjer smo praznovali novonastalo skupino.

Naslednjega dne smo se prebudili s pogledom na jezero in gore, ki so nas obkrožale. Tu smo tudi spoznali Marka Oražeja, ki je predstavnik Narodnega sveta koroških Slovencev; podal nam je podroben pogled o zgodovini in stanju, v katerem živijo naši rojaki. Po kosilu sta se starejša člana klana podala na hike, ostali pa smo se napotili proti Gospe sveti. Žal nas je na poti ujela nevihta, tako da smo bili primorani poiskati čim bližje prenočišče. Prespali smo pri zelo gostoljubni družini v Rottensteinu. Nevihta prejšnjega dne nas je prisilila, da smo se poslužili avtobusa, zato da smo lahko v času prišli do naslednjega cilja, Gospe svete. Tu sta nas dohitela še hikovca in smo tako skupaj prisluhnili duhovnemu delu programa, ki ga je vodil Jernej Kurinčič. Razmišljali smo vsak o svojih sanjah, ciljih in idejah, ki jih hočemo v svojem življenju uresničiti oz. doseči.

Opravili smo krajši sprehod do Gosposvetskega polja in si ogledali knežji kamen. Po krajšem duhovnem razmisleku smo se končno odpravili proti Celovcu; tu smo prespali v slovenskem mladinskem domu in imeli po večerji še zadnji taborni ogenj. Zadnji dan smo preživeli v Celovcu, kjer smo sledili slovenski maši, edini v mestu in nato svoj program nadaljevali v bližnjih prostorih slovenskega patoralnega središča. V sklopu posprave in zaključka tabora smo se razdelili po skupinah, kjer je vsaka skupina dobila besedo povezano s programom tabora, na temo katere je morala uprizoriti krajši prizor. O tem je vsaka skupina napisala krajše razmišljanje.

“Soočanje”

Na nekoliko poseben način smo predstavili pojem “soočanje”. S tem da smo vse uokvirili v nemi prizor, smo želeli izpostaviti predvsem čustva, ki jih je glavni junak doživljal, ko se je v dramskem prizoru soočal s krivicami, težavami, z jezo bližnjih, hkrati pa tudi s prijateljstvom in veseljem.

Predstavili smo pojem soočanja med posameznikom in zunanjim svetom ter med samim s sabo. Ko se soočamo z drugimi, večkrat ne dovolimo, da bi ti lahko spoznali naše notranje počutje. Pogosto pa se zgodi, da ostali ne opazijo tvojih težav.

Ko pa se moramo srečati sami s sabo, se večkrat skrivamo pred resnico in pred tem, kar resnično smo. Opisali smo, kako nam lahko prijatelji pomagajo v težavah, tako da se lahko po slabem razpoloženju zopet soočamo z veseljem.

Do soočanja s težavami pride v stresnih situacijah, kot so lahko včasih tudi trenutki na taboru, kot je bil na primer pohod noviciata na Stol, ki smo ga zaradi tega vključili v prizor.

Gostoljubje

Začeli smo z nevihto idej. Na dan so prišli pojmi kot sočutje, zaupanje, pripravljenost do sprejetja, ranljivost, altruizem, zadovoliti se z malim in prijaznost. Prikazali smo proces gostoljubja z dejavnostjo, ki so jo izvedli soklanovci pod našo režijo. Skupino smo razdelili na dvoje, in sicer na goste in gostitelje. Na eni strani smo prvo skupino/goste postavili v težko situacijo, tako da so zaužili sol in postali žejni. Na drugi strani so gostitelji, z zavezanimi očmi, vodo in belim listom pred sabo, predstavljali ranljivost in sprejetje kogarkoli, s tem da niso vedeli koga imajo pred sabo. Zatem je bilo rečeno gostom naj napišejo na prazne liste pohvale, nasvete, mnenja ali kritike na račun gostiteljev. Gostje so v metafori služenja sneli ruto gostiteljem in jim na tak način pomagali. Gostitelji so bili zato pripravljeni sprejeti medse kogarkoli in jim nuditi pomoč, ne glede na to da niso vedeli, koga imajo pred sabo. Hkrati pa so jim gostje v zahvalo pomagali, kar se je pri tej dejavnosti prikazalo s snetjem rute z oči.

S tem dejanjem so gostitelji pridobili na zaupanju in gostom nudili vodo, ki je bila osnovna in prvotna nuja prišlekov ter jih tako poplačali za pomoč. Ob zaključku smo razvili debato glede gostoljubja v luči gostiteljev in gostov s sklepom, da se tako gostitelji kot tudi gostje obnašajo po načelu "delaj z drugimi, kakor bi želel, da bi drugi delali s tabo."

Na tem taboru smo bili deležni posrečenega gostoljubja. Postregli so nam z bogato večerjo z obilnim narezom, več vrst sirov in pijačo, za sladico pa so nas obdarili s čokoladnimi bomboni. Sprejeli so nas v svoj dom, nudili nam zatočišče ter jutro kasneje so nas postregli z raznolikim zajtrkom, mi v zameno pa smo jim pomili posodo, tla ter jim v zahvalo podarili majico szso-ja.

Prekernost

Priznati moramo, da smo se s tem pojmom prvič srečali prav v luči te dejavnosti. Odločili smo se, da najprej definiramo pomen te besede in spoznali smo, da smo se s tem pojmom večkrat srečali v poteku našega tabora.

Naša beseda ni predstavljala nekaj pozitivnega, zato smo se morali soočiti z negativnimi dogodivščinami na taboru. Takoj nam je prišel na misel dogodek, ki se je pripetil noviciatu, ki je med hribi ostal z zelo majhno količino pitne vode. V tistem trenutku smo vsi občutili pravi pomen te besede, saj smo spoznali, kako smo v resnici vsi zelo šibki, potem ko nam je odvzeto najbolj nujno.

In prav v tistem trenutku smo dojeli, da v življenju niso tudi najbolj nujne stvari zagotovljene. V takih trenutkih se tudi zavedaš, kako smo vsi odvisni drug od drugega in potrebni pomoči. To se je zgodilo prav v hribih, kjer so nekateri imeli več vode drugi manj, nekateri pa so prav ostali brez, vseeno pa smo si pomagali in si vodo enakopravno razdelili. V takih trenutkih je skupnost zelo pomembna. Želeli smo tudi poudariti občutek, da nič ni zagotovljeno, ker je bilo prav to po našem mnenju prava definicija prekernosti.

Prikazali smo ostalim članom prekernost, tako kot smo si jo mi predstavljali. Najprej smo jih z ruto na očeh pripeljali v sobo in jih postavili pred mizo. Dali smo jim v roko plastenko napolnjeno z vodo, tako da jim je bilo jasno, da je bila polna in jo nato spet postavili na mizo. Postregli smo jim z žličko soli in jim nato dovolili, da se odžejajo z vodo v plastenki. Ampak ostali so presenečeni, ko so spoznali, da je bila plastenka prazna. Nato smo jih posedli za mize, ki so bile polne najrazličnejših predmetov in jim rekli, naj naberejo čim več enakih predmetov. Medtem ko so jih oni slepo iskali, smo jim mi odvzemali stvari, tako da so na koncu ostali brez vsega.

Tako smo si mi predstavljali in doživljali prekernost na taboru. To je res negativen pojem, ampak vsebuje po našem mnenju tudi pozitivne plati, saj smo se od nje veliko naučili.

Po krajši obnovi celotnega tabora, smo si spet dali nahrbtnik na ramena in skočili na avtobus, ki nas je pripeljal do doma.

Modra Sova, Družabna Sova