Scouting together :)

Kako je pa sploh prišlo do tega, da bomo pribežnikom predstavili Trst in okolico? Ali je to bila zamisel radovednega posameznika ali je bilo to kaj več? Smo res le želeli od bliže spoznati osebe, ki so prepotovale na tisoče kilometrov in se nato ustavile ravno na tem kotičku zemlje? Zamisel, da bi ponudili posebno dejavnost prosilcem za azil, ki so trenutno v Trstu se je porodila že nekaj časa nazaj na enemu izmed lanskih sestankov Kroga/Cerchio. V tej sredi se redno zbirajo načelniki skavtskih organizacij, ki delujemo na tržaškem. Tu so se že nekajkrat porodile razne ideje, projekti, izzivi, ki so potem vključili in povezali člane vseh organizacij.

Pobuda je torej sad tržaške skavtske skupnosti, skavtske družine. Že sama narava te stvarnosti onemogoča, da bi bila zamisel sad le ene osebe. Zakaj pa sploh taka dejavnost? Marsikdo bi si lahko postavil tako vprašanje. Tisti, ki skavtsko okolje pozna, ne bo imel težav pri iskanju odgovora, ostalim bi pa rad pojasnil. Skavtizem ni le pohajanje v naravi, ni le oblačenje v kroje in prisotnost za t.i. »lepe figure«. Skavtizem je stil življenja, ki ga lahko posameznik dodobra spozna šele, ko se tej skupini pridruži ali vsaj približa. Skavtizem je način vzgoje in posledično polaganja vrednot, kot so na primer sožitje, ljubezen do bližnjega, spoštovanje različnosti.

V tem duhu je pobuda dobila prve konkretne obrise, žal pa nam je prvi poskus izvedbe, ki naj bi se vršil spomladi lanskega leta, spodletel. Kot se za skavta spodobi, nismo vrgli puške v koruzo. Tako nas je želja po srečanju s pribežniki privedla do tega, da se je dejavnost končno odvijala na nedeljsko jutro 2. aprila. Sprva smo imeli nekaj dvomov, da se bo kdo sploh vpisal. Porodila so se vprašanja, ali sploh hočejo imeti kaj opravka z našo realnostjo, ali jih sploh zanima spoznati okolje v katerem živijo. Predsodki pač, ko nekoga ne poznaš.Odgovorni za ICS naj je pa sporočil, da so imeli v prvih urah vpisovanja kar nekaj zanimanja in so napolnili vsa mesta. Tudi to ni vse nas prepričalo, a ko je napočila ura zbiranja, se je na Oberdankovem trgu, zraven tramvaja, prikazalo kar lepo število popolnoma nasmejanih fantov, deklet in otrok. Pridružila se nam je tudi družinica. Joj, kako so se nam razveselila srca! Po predstavitvah, kratkem uvodu in razlagi o poteku dneva, smo napolnili avtobus, ki nas je popeljal na kraško planoto. Izstopili smo ločeno v treh skupinah na Kontovelu, od koder smo krenili do Napoleonske in se od tam sprehodili po grebenu nad njo do Opčin. Pravi užitek je bila prav ta skupna hoja. Bili smo razdeljeni v manjše skupine in smo se tako tudi veliko lažje pogovarjali in spoznali. Gostom smo orisali zgodovino mesta in okolice, povedali o trpljenju tukajšnjih ljudi med vojno, obiskali smo bunkerje pod Obeliskom in spregovorili o multikulturnosti našega mesta. Oni so nam pa zaupali svoje težave, trpljenje, hude čase in seveda veselje, ki ga sedaj lahko doživljajo. Pogovor o tem se je še nadaljeval ob skupnem kosilu, ko je pa postal vse lažji. Zdelo se je, kot da bi se poznali že veliko časa. Če pomislim, koga smo tisti dan spoznali, kako so polni življenja in volje ne glede na težave, me je skoraj sram, da sem zjutraj imel tudi sam dvome.

Vse to lahko v nas vzbudi ne malo razmišljanja. Presenetljivo je, kako smo se z lahkoto ljudje iz tako različnih stvarnosti sešli in omogočili tako lepo in bogato dejavnost. V nekaj urah smo odvrgli predsodke in nanje potem sploh pozabili. Kako važno je soočanje in poslušanje bližnjega. Kako važno je narediti prvi korak, če je to le možno. Že taka mala dejavnost je vsem prisotnim bila v veliko pomoč za konkretno razmišljanje o lastni vlogi v družbi in okolju, v katerem živimo. Srčno si želim, da bo takih ali podobnih srečanj še več in da se bo krog udeležencev lahko razširil vsem vam, ki si želite soočanja z realnostjo današnjega sveta, ki se vse hitreje spreminja. Ne smemo vztrajati v praznih mnenjih in nazdnjaški, zaprti drži. Z zgodovino trdno v spominu, moramo vzreti pogled v bodočnost, da bo boljše nam in sledečim rodovom.