top of page

Roverway

Letos smo se člani VKB klana odločili, da bomo namesto običajnega potovalnega tabora izkusili nekaj povsem drugačnega. Tako smo se od 1. do 14. avgusta odpravili na Roverway v Francijo, ki je bil za vse klanovce prva mednarodna skavtska izkušnja.

Naša pustolovščina se je začela v zelo zgodnjih jutranjih urah, saj je letalo vzletelo že ob zori. Nekoliko zaspani, a polni veselih pričakovanj smo okrog 7.30 pristali v Parizu, kjer smo srečali še ostale člane slovenske odprave. Prva dva dneva sta bila namenjena spoznavanju francoske prestolnice; kljub temu da nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno, smo si ogledali marsikaj. A čeprav smo se skušali obnašati kot »čisto navadni« turisti, skavti nikoli ne ostanemo neopaženi (najbrž tudi zato, ker brez sramu pojemo in plešemo celo na postaji podzemne železnice): na cesti so nas ustavljali skavti iz različnih koncev sveta, ki jih je zanimalo, od kod smo in kaj počnemo v Franciji.

3. avgusta pa naša odprava po pariških ulicah ni več zbujala toliko pozornosti: tistega sončnega jutra so se namreč v Parizu začeli zbirati skavti iz vse Evrope, da bi prisostvovali uradni otvoritvi Roverwaya, in skoraj na vsakem vogalu si lahko srečal skupine mladih z ruto okrog vratu. To je bil dan, ko se je pravzaprav vse šele začelo: na otvoritvi smo se prvič srečali s klanovci iz drugih držav, s katerimi smo nato preživeli preostanek Roverwaya. Znašli smo se v skupini, ki so jo sestavljali Francozi, Španci, Portugalci, Italijani in slovenski taborniki, ki so se Roverwaya udeležili z drugo odpravo.

Po zaključku uvodne ceremonije smo se poslovili od svoje odprave in se napotili proti avtobusu, ki nas je odpeljal do Moursa, kjer smo v gozdičku na prostornem vrtu župnišča postavili šotore in si uredili taborni prostor za teden dni.

Teden, ki je sledil, je bil zelo pester; ne toliko zaradi aktivnosti, pač pa bolj zaradi odnosov, ki smo jih počasi gradili z drugimi. Ves teden smo bili razdeljeni v delovne skupine, seveda mešano po državah, kar je pripomoglo k temu, da smo se boljše spoznali med sabo in se nismo držali le svoje skupine. Ostale države smo spoznavali tudi preko kuhinje, saj je vsak večer ena od skupin pripravila svojo tipično jed. Pogoji za kuhanje na taboru nikoli niso idealni, poleg tega smo mi prvič kuhali za več kot petdeset ljudi, kljub temu pa nam je uspelo pripraviti dober žvacet.

S časom so se odnosi s soskavti, ki so bili še pred kratkim tujci, začeli spreminjati v nova prijateljstva. Najbolj smo se morali truditi, da smo kljub nerazumevanju jezika komunicirali s Francozi in Španci. S taborniki smo premostili ideološke razlike in čez nekaj dni sploh nismo mogli razumeti, zakaj je med našima organizacijama toliko negativnih čustev. Popolnoma so nas sprejeli tudi kot sonarodnjake, in uspelo nam je tudi Italijanom razložiti pomen slovenske manjšine. Še najbolj pa smo se povezali s Portugalci, ki so bili edini, s katerimi smo lahko tekoče govorili angleško; čeprav so imeli nekateri izmed njih tolikšen talent za jezike, da bi se lahko, če bi tabor trajal le malo dlje, začeli pogovarjati kar v slovenščini.

Razlike med državami so bile najbolj izrazite med tabornimi ognji: presenetilo nas je že to, da niso vsi vajeni izdelati zgradbe, pač pa kar sproti dodajajo polena na ogenj. Težave smo imeli tudi pri progamu, saj je bilo v bistvu nemogoče najti pesmi, ki bi jih vsi poznali. Vendar pa so ena od stvari, ki povezuje vse skavte, bansi; te pa se zlahka naučiš. Tako nam je uspelo, da smo kljub vsemu vsak taborni ogenj spremenili v posebno doživetje, kot se za večere na taborih spodobi. Še posebej občuten je bil zadnji večer v Moursu, ko smo imeli t. i. RoverEurovision, glasbeno tekmovanje po državah.

Naslednjega dne smo pospravili tabor in se odpravili v Jambville na zadnji, skupni del Roverwaya. Na srečo pa še ni napočil čas za poslavljanje, saj smo tudi na tem velikem taboru, ki je štel okrog pet tisoč roverjev in popotnic, taborili vsi skupaj. Poslovili smo se le od svojih voditeljev: Pierra in Isabel smo sicer še kdaj srečali, Victor pa je moral v službo in torej sploh ni prišel na tabor. Sledila sta dva dneva zanimivih delavnic na štiri glavne teme (Širimo obzorja, Bodi svoj heroj, Boljši svet in Sprejemam odločitve). Vsak večer pa smo se imeli možnost zabavati v disku ali v kafejih; mi smo se skupaj s portugalskimi prijatelji raje odločili za bolj tradicionalne večere ob tabornem ognju, kjer smo se imeli še lepše.

Višek bivanja v Jambvillu pa je bil v soboto, predzadnji dan. Tisto jutro smo imeli nekaj časa, posvečenega spiritualnosti, popoldne pa je bila na vrsti velika igra za prav vse udeležence tabora. Zvečer je bila posebna proslava ob zaključku letošnjega Roverwaya, na kateri sta nas nagovorila tudi načelnika svetovnih skavtskih organizacij WAGGGS-a in WOSM-a.

Nedeljsko jutro je bilo zelo čustveno. Nastopil je čas, ko smo se morali nazadnje posloviti od vseh novih prijateljev, s katerimi delimo toliko lepih spominov na letošnji Roverway. V strahu, da kasneje ne bo časa za to, smo se poslovili že ob pospravljanju tabornega prostora – nato pa smo se še enkrat vsi srečali pod velikim odrom, in šele takrat so marsikomu začele teči solze po licih. Dokončno smo se razšli šele, ko nas je v to prisilil prihod avtobusov.


Zasanjana panda



Post recenti
Post in evidenza
Archivio
Cerca per tag
  • Facebook Social Icon
bottom of page