Indijanski tabor goriške čete

V prvih dneh avgusta je za goriške izvidnike in vodnice napočil težko pričakovani dan, ko se odpraviš na tabor. Vsi skavti in skavtinje smo bili neučakani in smo že vse poletje pripravljali dogodek, ki mu ni para.

Zadnji letnik je na taborni prostor v Žirovnici pri Žireh prispel že 1. avgusta, ostali člani smo se jim pridružili dan kasneje.

Začelo se je čisto navadno. Sprva smo postavili šotore in nekatere druge zgradbe. V tistem vročem popoldnevu smo tudi, čeprav s kakšno manjšo težavico, dvignili jambor in tako imeli prvi uradni zbor letošnjega tabora. Naslednjega dne smo končali še z gradnjo kuhinj, zvečer pa smo se kot Indijanci zbrali ob tabornem ognju, kjer se je vsako pleme predstavilo ostalim s tradicionalnimi oblekami in predstavitvijo na resen ali pa smešen način lastne zgodovine. Sedeči Bik nas je poklical, da bi Apache, Sioux, Cheyenne, Navajo, Nez perces in Hopi združili moči v boju proti Američanom. Tistega večera smo tudi med nami podpisali pogodbo, da si bomo v primeru nevarnosti pomagali.

Tako se je uradno začel program, ki se je v naslednjih jutrih nadaljeval z izletom do Vrha svetih treh kraljev, športnim dnem ter nočno igro. Ta je na čisto poseben način uvedla novost v letošnjem programu oz. Dan vodnikov namesto voditeljev. Slednji so se poskusili umestiti v kožo vodnikov in nadzirati vod ter razumeti naše potrebe. Po drugi strani pa smo morali vodniki razumeti vse odgovornosti vezane na vodenje. Na nedeljsko jutro smo se peš odpravili v Žiri in sodelovali pri sveti maši. Po njej pa so nam sporočili, da se belci vedno bolj približujejo in potrebno je, da vsako pleme razišče del pokrajine. Vsak vod se je zato ločeno odpravil na pot, a sovražniki so nas že dosegli in smo morali zato, takoj po vrnitvi, pripraviti bivake in se boriti proti njim, saj so ugrabili Sedečega bika. S skupnimi močmi smo jih premagali, a naše skupno bivanje se je približevalo koncu. Preživeli smo še nekaj noči ob opazovanju zvezd, ki so kot nešteto pik hrepeneče utripale nad nami. Kakor zvezd tudi aktivnosti ni bilo še konec. Pomirili smo se v kuhanju in raznih kvizih. Zadnji in predzadnji letnik pa se je tudi odpravil na hike in raid. Za vsakega je bila to pomembna izkušnja osebne rasti.

Žal pa ima vsak začetek tudi konec. Po vseh prepetih pesmih, poglobljenih odnosih in zadnji noči je vsakdo začutil grenak priokus, saj je bilo tabora čez nekaj ur konec. Ta posebna in čudovita izkušnja je za vsakega izmed nas nekaj edinstvenega in vsako leto neponovljiva. Med taborom se spremeni veliko stvari: ljudje se zbližajo in oddaljijo, spoznamo se iz drugega zornega kota in vidimo sovrstnika v pravi luči, pristnega in preprostega.