Na Sv. Višarje!
“Hitite klanovci, z radostjo navdani” se hudomušno priganjamo. Kombi nas že čaka, mi pa še pospravljamo spalne vreče. Za silo se spravimo, čaj kar v steklenice, zajtrkujemo po poti! Trg v Devinu je še zavit v temo, ko se klanovci VKB klana Kraškega stega, z Janom in Saro iz Tržaškega skvoja ter “šoferjem” Matjažem ob soju dveh betlehemskih svetilk spravimo na pot. Zarja nam na obzorju razkriva, da bo res krasen sončen dan. Kam gremo? Na Sv. Višarje!
8.30. Zbor ob začetku poti pri Žabnicah. “Gospod, uči me velikodušnosti, da ti bom služil/a kakor zaslužiš...” Spomnimo se na dolgo pot, ki jo je že naredil plamen ter na pot, ki je naredil vosek, ki zdaj sestavlja našo, klanovsko svečo. Prislužili smo si ga s služenji in dobrimi deli, ga stalili skupaj in zlili v veliko stekleno posodo. Postavimo jo v Janovo leseno nosilo in slovesno prižgemo. Družbo nam dela veliko število romarjev, predvsem Avstrijcev, ki želijo danes prisostvovati maši ob odprtju vrat usmiljenja na Sv. Višarjah. Hoja je naporna, saj se v bistvu teremo na poti, hodimo v vrsti, obenem pa pogosto drsimo in padamo, saj ni snega, je pa marsikje debela plast ledu! Ja, BP, prav si imel, dobra oprema! Ni derez, ne palic, a dobrosrčnosti popotnikov ne manjka! Ponudijo nam roko, nasvet - kam stopiti, šnopec – ne, tega ne bomo, hvala, nekdo celo palico, ki naj jo obdržimo do vrha. “Licht des Friedens?” nas z nasmeškom sprašujejo. Končno se prikaže prva postaja. Imamo dober ritem. Večkrat se ustavimo, da zopet prižgemo plamen na naši doma narejeni sveči. Dvigamo se, nekaj več snega v senčnih točkah. Zadnji del poti prehodimo po gozdni in ne več široki romarski poti, kot nas preusmeri gorska služba. Ko premagamo še zadnjo vzpetino, je razgled res čudovit.
Oblečemo si kroje, pomalicamo med prevajanjem poslanice še v druge jezike (kaj prinašamo bomo namreč povedali še v italijanščini in nemščini) ter se napotimo k slovesnemu začetku pri kapelici od koder bomo v procesiji šli do cerkvice. Gneča ljudi nas preseneča, ko naenkrat zagledamo Scharta! Naš SZSO-jevec v ZSKSSovem tropu LMB, je s prenočevanja IV peš prihitel do vrha, da je lahko z nami. Litanije oznanijo začetek. Trudimo se, da ostanemo skupaj in čimbližje župniku. Kako bomo sicer lahko prebrali drugo berilo v slovenščini? Ob petju dvojezičnega cerkvenega zbora iz Žabnic se vrata usmiljenja odpro, trojezična slovesna maša pa se nadaljuje v nabito polni cerkvici Višarske Matere Božje, ki jo je med drugim poslikal Tone Kralj. Na oltarju gorijo štiri adventne sveče. Po obhajilu ponesemo Luč na oltar in predstavimo pobudo. Vernike povabimo, da si po maši prižgo svečo ter jo poneso v svoje družine. Sporočilo miru, medsebojnega razumevanja in ljubezni bodo tako širili v svojem okolju. Po maši ljudem pomagamo s prižiganjem, radovedni so, od kod prihajamo, kdo smo, “Aha! Znate italijansko, jaz pa sem vas nagovarjal v nemščini!”, “Še tri bom prižgala za hčerki in prijateljico”, nam zaupa starejša gospa ... Kar najbolje smo opravili svojo nalogo!
Končno je čas za kosilo. Sonce nas zvabi na teraso sosednje gostilne, privoščimo si vroč čaj in čokolado in se predamo uživanju, ko nas Matjaž že priganja: “Gremo, gremo, tema bo!” Led po poti nam ne dovoli sproščenega spusta, a z nekaj domiselnimi alternativnimi potmi (“Fantje, kar po gozdu!”), nekaj previdnosti, medsebojnemu (dobesedno) podpiranju in sreči nam le po nekaj zdrsih varno uspe priti do doline. Veselo se stisnemo v kombi in delimo preostanke piškotov in čokolade, utrujeni smo, malo premraženi, a zadoščenja nam ne manjka. Uspelo nam je, Luč miru iz Betlehema smo prvič ponesli na vrh Sv. Višarij. Izziv LMB? Nepozabno opravljen!
Energični galeb
