TABOR RP - Trst

August 26, 2019

Neliterarno nadnaravno popotovanje do Litije od Velenja ali 10 razlogov, da na taboru pridobiš na teži

 

Povzeto po resnični zgodbi. Vsaka aluzija na resnične osebe ali dogodke je povsem naključna

 

Člani klana Lpu p'čase smo se odpravili na Nadnaravni tabor od Velenja do Litije, ki je trajal od 1. do 9.avgusta.

 

 

 

 

 

 

 

 

1.DAN: Kako skoraj izgubiti vlak v Ljubljani ali kako skoraj zamuditi voden ogled Premogovnika

Štartali smo iz Sežane, skoraj zamudili vlak v Ljubljani, in končno prispeli do Velenja. Najprej smo stekli do Velenjskega rudnika, kjer nas je skupina za vodeni ogled nestrpno čakala, saj smo nekaj minut zamujali. Obiskali smo zanimiv muzej o Premogovniku Velenje. Nato pa smo se brezskrbno kopali v Velenjskem jezeru, najglobljem jezeru v Sloveniji. Večerjo smo pripravili v župnišču, kjer nam je župnik vljudno ponudil pijačo in sladkarije. Zvečer smo začeli pogovor o prvem elementu, to je ogenj, saj so bili 4 elementi ogenj, voda, zrak in zemlja rdeča nit našega tabora. Vsak je narisal in obrazložil svoj odnos do energije ter skupaj smo debatirali o energetskih obnovljivih in neobnovljivih virih. Pred spanjem smo se še sprehodili do gradu in ob poslušanju grmenja smo "mirno" zaspali.

 

2. DAN: Blagodejni učinki petja hitov skupine Queen na poti ali kako razveseliti starega človeka in sebe v dveh korakih in pol

Naslednji dan smo se potrudili, da bi se prej pripravili kot naš klanovodja in ne "lepo počasi" kot ponavadi; ali nam je uspelo? To pa ostane skrivnost! Čeprav je kazalo, da se bo prej ali slej ulilo, smo se pogumno napotili do Mozirja in po približno štirih urah hoje smo prispeli do cilja. V tamkajšnjem župnišču smo si skuhali najboljše skavtsko kosilo: liofiliziran riž! Medtem pa je zunaj deževalo, mi pa smo v klubskih prostorih igrali na namizni nogomet in prav vsi izkazali svoje znanje. Ko je končno končalo deževati smo se srečali s prostovoljko gospo Alenko Karitasa Mozirje, ki nam je poskrbela za služenje na okoliških kmetijah. V petek smo pomagali pri kmetiji Polone in Mirka Završnik. Pospravljali smo lesene deske na podstrešje in zlagali kamenje na kup na dvorišču. Seveda nas je po delu čakalo bogato poplačilo: odlično meso na žaru in sladica gospe Polone, ki je vrsto let delala v slaščičarni pod cerkvijo v Mozirju. Zvečer pa nas je v Mozirju pričakala naša klanovodja Alenka. Takoj  smo še obdelali program in sicer problem otroškega dela.

 

3.DAN: Kako alternativno služiti ali kako pogumnega klanovodjo moraš imeti, da se vrže v reko po žogo

Naslednji dan smo služili na kmetiji Jožice in Janeza Brezovnika. Razdelili smo se v dve skupini: nekateri so luščili in zlagali lesene deske, drugi pa smo pobirali vršičke industrijske konoplje in to prav gotovo prvič v življenju. Ta družina skavtov goji in predeluje industrijsko konopljo na biološki način. Rastline najprej posušijo, iz suhih listov izdelujejo čaj iz semen pa stiskajo konopljino olje. Med delom so prišli pogledat radovedni skavtje iz Mozirja in zapeli so nam tudi pesem v spodbudo ob delu. Ob uri kosila pa je zadišalo po žaru. Sledilo je skupno druženje in »fotka« za Instagram. Po kosilu smo se še mudili ob Savinji, kjer smo se kopali in igrali odbojko na mivki. Zgodilo pa se je, da je odbojkarska žoga odletela čez zaščitno mrežo. Zaradi tega se je neustrašni Matej pognal za žogo in nekaj trenutkov za njo tudi on pristal v reki. Sledili smo mu še ostali. Popoldne pa se je zbrala druščina radovednih krajank, katero smo klanovki učile italijanščino na sedežu organizacije Karitas. Učenke, od najmlajše do najstarejše, so bile vse zelo navdušene. Naučili sva jih kako se predstavljamo, imena številk, najboljših jedi, živali in skupaj smo zapeli nekaj italijanskih pesmi. Moški del klana pa se je prelevil v odlične hišne gospodinje in župnišče je bilo očiščeno. Skuhali smo še večerjo in v večernem programu se pogovarjali o prekomerni uporabi vode pri izdelovalkah sladkih pijač in posledicah, ki jih prinaša taka industrija v okoliških vaseh in mestih.

 

4. DAN: Kako udeleženke tečaja ti ponudijo še eno možnost za služenje ali kako sta nas Alenka in Kristina zapustili

V nedeljo zjutraj smo si nekateri privoščili jutranje poležavanje, čeprav so drugi že neučakano čakali na zajtrk. Po vsakodnevnih nakupih smo se udeležili Sv. Maše v župnijski cerkvi v Mozirju. Po kosilu smo se še zadnjič odpravili do reke. Seveda smo si privoščili kopanje in igranje odbojke na mivki. Sledilo je še zadnje klanovsko-noviciatovsko-klanovodsko prvenstvo v namiznem nogometu v popolni postavi. Pred služenjem sta nas namreč pozdravili Kristina in Alenka, ker sta morali spet domov. Tako nas je ostalo le šest »t’bulšh« ;P, ki smo se nemudoma odpravili na prisrčne delavnice italijanščine. Skuhali smo še večerjo in sledila je večerna debata o priseljencih zaradi klimatskih sprememb.

 

5. DAN: Kako kras ni samo na Krasu in Planica ni samo v Planici

Osamljeni in zapuščeni smo se naslednji dan zelo po skavtsko z gondolo odpravili na Golte. Tam smo si ogledali planino, ki je kraškega izvora. Videli smo ledenico in brezna, ki so nas spominjali na domače kraje, tako da domotožje ni bilo prehudo. Na vrhu smo se ob kapelici še za trenutek ustavili za dnevno duhovno misel. Nato pa smo v bližnji koči spili še vsak svoj popoldanski kafe in veselo jo mahnili s hriba v dolino. Videli smo mozirsko Planico, ki s Planico pod Poncami nima nobene zveze, in seveda nekaj metrov niže smo se, zaradi nekaj slabo označenih markacij, skoraj izgubili. Srečni in zdravi smo se vračali proti župnišču, ko smo po poti srečali našega slovenskega zamejca, rojenega leta 1940 (»Ma smo trp’jle pd wjsko mi, je bla pej lakota tabt. Ka ćjste znat vi druze ud t’ga, vi mlode fonte«), obiskujočega šole v STO in... Bolje smo si tega zamejca pogledali... in ni bil nihče drug kot Peter, ki se je prav odlično poosebil v ta lik. Po aktivnem počitku na Golteh je seveda sledila večerja in večerni program: tokrat na temo hrane in količino hrane, ki pristane vsak dan na smetišču.

 

6.DAN: Kako hitro se poti, ki ji kaže Google zarastejo ali zakaj ljudje pišejo o Fati Morgani in ne o Fatotu Motniku

S težkim srcem smo zapustili Mozirje, ker nas je pričakoval za nekatere prav zagotovo najlepši del tabora – potovalni. Letos smo se odločili, da bomo pripravo poti pustili kar Google Mapsu. Zaradi tega smo se vsi navdušeni mahnili proti Šmartnem ob Dreti, kjer po treh urah hoje po ravnem smo bili že vsi skoraj mrtvi. Na pomoč je priskočila čokolada in polni energije smo se zagrizli v reber. Po poti smo se lahko še zadnjič ozrli proti Šoštanju in na njegovemu puhanju, Velenjskemu jezeru in Mozirju. Nadaljevali smo s hojo, dokler se nismo zavedali, da smo v prejšnji vasi zgrešili zaviti. Takrat se je pri nekaterih soklanovcih pojavila eksistencialna kriza, značilna za vsak potovalni tabor. Nekako smo se prebili do vrha, dokler nismo zagledali klanca, ki je peljal navzdol. Končno! Po nekajurni hoji navzdol (uboga kolena), smo dospeli do nekega križišča, od koder se je kot privid videlo vasico, kjer bi morali prespati: Motnik! Ostal nam je še zadnji delček poti: od hriba smo se morali spustiti v dolino. Takrat pa je Google odpovedal, kazal je neko pot, ki ni obstajala. Zaradi tega po stotem poskusu, da bi našli pravo pot, skavt ne bodi len, čez drn in strn dol po potoku do glavne ceste. Mrtvi smo prispeli do župnišča, kjer smo prespali. Soglasno smo se odločili, da bomo naslednji dan svojo usodo raje prepustili aplikaciji Komoot. Zvečer je sledil še pogovor o glifosatu in o etiki, če je prav zamolčati določene podatke, samo da bi se produkt bolje tržil.

 

7.DAN: Kako so dobri Trojanski Krofi ali kako dolgo se kuha liofiliziran riž na gorilniku, če piha

Drugi dan je bil naš cilj vas Moravče, to pomeni kar nekaj hribov gor pa dol od Motnika. Pravijo, da namen upravičuje dejanja, zaradi določeni poti dodali nekaj kilometrov in nekaj hribčkov, da smo še prej prišli do Trojan, kjer nas sta nas čakala zaslužena krof in kremšnita. Po malici in pavzi pa smo jo mahnili v reber proti Limbarski gori. Nekatere je pot dodobra zdelala, da smo svetišče Sv.____ zamenjali za cerkev na Limbarski gori, do katere je bilo še kar nekaj poti navkreber. Do kosila smo utrujeni počasi prispeli na vrh hriba, kjer stoji cerkev posvečena Sv. Valentinu. Najprej je sledila dooolga pavza, nakar pa dooolgo čakanje na kosilo. Na vrhu je namreč veliko pihalo in gorilnik ugasnilo kar nekajkrat, dokler nismo nardili pravi skavtski vetrobran iz Matejevega Armaflexa. Nato takoj nahrbtnik na rame ter do Moravč, ker se je nekaj oblačilo. Med marširanjem dol po hribu pa se je, če gledamo ves tabor, pripetila najhujša nesreča vseh devet dni – Maji se je zdrsnilo in pristala je na nos. Edine vojne poškodbe so bile dve malo večji modrici in dovolj. Pozno popoldne smo prispeli v župnišče, kjer smo se po obilni večerji pogovarjali o pariškem podnebnem sporazumu.

 

8.DAN: Vse poti navzdol peljejo v Kresnico ali Martinov skriti glasbeni talent

Tretji dan potovalnega dela pa je bil klan priča najslabšemu, kar se lahko klanu, ki je tretji dan na poti po dobrih 40 km poti gor in dol zgodi: oglasile so se noge, zaradi vse tiste mlečne kisline, ki se je nabirala v mišicah. Mukoma smo hodili navzgor, še slabše pa je bilo navzdol po 16% klancu, dokler niso noge odpovedale. Pa še vreme je bilo obupno: toplo, vlažno 200% in oblačno. Tako smo se vsi preznojeni odločili, da bomo enkrat in edinkrat goljufali: za zadnjih 10 km od Kresnice do Litije smo se odločili za vlak. Po poti nas je prijazna skavtinja poslala v Kresnice kar »naravnost navzdol, pa ne morete zgrešiti«. Luko je že prijela kriza, ko pa je prijel Matejevo popotno palico je brezhibno simuliral nastop kitarista Iron Maidnov. Prispeli smo v Litijo, kjer se je naš potovalni del zaključil. V tamkajšnjem župnišču, smo si pripravili kosilo in nadaljevali s programom, kjer smo se pogovarjali o azbestu in o skavtskih izbirah. Prespali smo v sobi, kjer ponavadi vadi zbor Sv. Nikolaja. Tam je bila tudi Clavinova, katere se je je Martin izredno veselil in pokazal ves glasbeni talent, ki ga premore, ter ob priliki izjavil veliko modrost: »Zakaj je trjba jgrt sz notme, kdr lohko igraš a kažo?«. Seveda nas je zadnjo noč na taboru pričakala posebna, okusna zadnja večerja.

 

9.DAN: Kako srečno prispeti do Sežane ali zakaj ob prihodu te pričakajo »paparazzi«

Napočil je zadnji dan, in kot prave gospodinje smo najprej malo poležali nato pa očistili sobo, kuhinjo in učilnico, ki smo jih uporabljali ter se počasi (skoraj eno uro prezgodaj) odpravili do nekaj metrov stran oddaljene železniške postaje, da ne bi slučajno vlak, ki nas bi prepeljal do Ljubljane nehote bil zgoden. V Ljubljani je sledila skoraj prava osmica, kjer smo si postregli z narezki, ki smo jih prej kupili. Samo žlahtna kapljica in harmonika pa bi bili nared. Končno je prispel še vlak do Sežane, kjer so nas pričakali starši z neutrudnimi pametnimi telefoni, ki so bili že nastavljeni, da nas fotografirajo. Imeli smo še zadnji zbor in Nadnaravnega tabora ali Tabora, kmr se je dweste j’lo ali Popotovanja do Litije od Velenja je bilo konec.

 

Nasmejana in Vodilna zebra, Kristina Vizintin in Maja Devetak

 

 

Dodatek 1: Kaj se mi je zdel tabor ali katere vtise mi je tabor pustil

 

Tabor je bil vznemirjliv, kajti lepo je biti v skupini. Nikoli nisem prehodil toliko kilometrov. Preden sem odšel na tabor sem bil v šoku, ker sem mislil, da bom upočasnjeval ritem drugih. Komaj pa smo začeli s hojo sem se počutil v redu, zato sem bil med prvimi. Pri izvidnikih nismo nikoli hodili daleč, zato pridobil sem nove izkušnje. Na koncu tabora sem bil vesel, da sem zaključil tabor, ne da bi se poškodoval. Zahvaljujoč se taboru, smo spoznali nove skavtske skupine, kar me je zelo razveselilo.

Živahni delfin, Ivan Devetak

 

Na koncu klanovskih let oziroma po treh potovalnih taborih, sem občutila, kako se je moj odnos do poti in služenja v letih spreminjal. Prva leta sem vsak reber klela zaradi pretežkega nahrbtnika, utrujenosti itd... letos pa sem tudi v takih trenutkih, ko so nekateri že malce obupali, uživala ob travniku ali gozdu, ki je bil ob poti in skušala druge bodriti, da so šli naprej. Čeprav sem se letos malce slabše ujela s skupino, vsekakor mislim, da je bil tabor izredno uspešen.

Vodilna zebra, Maja Devetak

 

 

 

Dodatek 2: Kaj se mi je zdelo služenje ali kaj mi je največ pustilo

 

Pri služenju mi je bilo res prijetno, ko so vse udeleženke pozorno sledile in ob učenju zabavale. Še najbolj mi je bilo pri srcu, ko so se nam zahvalile; gospa je potrdila, da služenje obogati obe strani, tistega, ki služi in tiste, ki potrebujejo pomoč.

Nasmejana zebra, Kristina Vizintin

 

Dodatek 3: Najskupina 2019

Najboljši ekonom 2019 Martin Coffoli, Odgovorni delfin

Najboljši blagajnik 2019 Peter Coffoli, Delavni lev

Najboljši kuhar 2019 Luka Baruca, Daljnovidni delfin

Najboljši fotograf 2019 Ivan Devetak, Živahni delfin

Najboljša koordinatorka služenja 2019 Kristina Vizintin, Nasmejana zebra

Najboljša aiuto-kuhar 2019 Maja Devetak, Vodilna zebra

Najboljši klanovodja 2019 Matej Kos, Nepredvidljivi orel

Najboljša klanovodja 2019 Alenka Cergol, Zgovorna vidra

Najslabši vodič 2019 Gugl Maps, Zabiti telefon

Condividi
Please reload

October 19, 2019

August 31, 2019

August 27, 2019

August 26, 2019

August 25, 2019

August 22, 2019

August 21, 2019

Please reload

Post recenti

60. letnica skavtinj STS

October 19, 2019

1/2
Please reload

Post in evidenza